Na podlagi sedimentov, njihovih sedimentnih tekstur, strukture in sestave sklepamo na okoljske fizikalne, pa tudi na kemične in biološke parametre v času njihovega nastanka. Šele ti parametri kulturne artefakte postavljajo v resnični prostor, v »pretekle krajine«.

Pedostratigrafija na arheoloških najdiščih je velikokrat pokazatelj človekove aktivnosti v naravnem okolju. Naravni pedostratigrafski odnosi med posameznimi horizonti so v takih primerih porušeni. Namesto naravnega zaporedja pedoloških horizontov se v pedostratigrafskem zaporedju pojavljajo homogenizirani obdelovalni horizonti, nasutja in posledično podvajanje horizontov, na primer zaradi terasiranja, odsotnost tal zaradi različnih izravnav in različni drugi antropogeni posegi v tla.

Hkrati pedološki pregledi na arheoloških najdiščih omogočajo določitev potencialnih hodnih površin in pokopanih tal. Pri tem si pomagamo tudi s sedimentološkimi pregledi in meritvami magnetne susceptibilnosti.
Pri pedoloških pregledih lahko določimo različne naravne pedogenetske procese, ki velikokrat rezultirajo v nenavadnih oblikah in pri arheologih vzbujajo negotovost glede pomena teh oblik.

Magnetna susceptibilnost materiala je merilo njegove dovzetnosti do namagnetenja. Viri te dovzetnosti so lahko povsem naravni, na primer posledica kopičenja bakterijskega maghemita v tleh ali povečana količina magnetita v sedimentih. V številnih primerih pa je povečana susceptibilnost tudi posledica antropogenih dejavnikov, na primer metalurške dejavnosti.

Magnetno susceptibilnost merimo s terenskim merilcem susceptibilnosti ZM-30.