Arheološka izkopavanja na in v okolici griča sv. Jožefa so prinesla nov vpogled v poselitveno sliko območja Ivančne Gorice. Do sedaj lokacija ni bila poznana kot arheološko najdišče, rezultati raziskav pa so pokazali skorajda neprekinjeno človekovo prisotnost na tem območju od časa zgodnje bronaste dobe pa vse do danes. Raziskave so se koncentrirale zlasti na severno in vzhodno vznožje griča. Ta del je bil v preteklosti izrazito podvržen vodnemu delovanju. Na ravnici so se prepletale struge potokov, slabo prepustna geološka podlaga pa je povzročila, da se je ob večjih nalivih voda zadrževala dlje časa. Tak teren ni najbolj primeren za poselitev...

... zato tovrstne strukture v ravninskem delu tudi niso bile pogoste. Strukture, ki jih lahko pripisujemo poselitvi, smo zabeležili le na višjih delih terena – na vznožju griča in na vzhodnem delu spodnje ravnice, kjer je teren nekoliko privzdignjen.
Najstarejši ostanki segajo v čas zgodnje bronaste dobe (med 2030 in 1880 pr.n.št.). Vezani so na območje najstarejše struge (4). Na njenem dnu je bilo odkritih več jam za stojke. Namembnost teh elementov ni povsem jasna. Morda gre za ostanke prehoda čez vodo, ali pa kakšnih drugih dejavnosti povezanih z vodo. Glede na obstoj teh elementov lahko v bližnji okolici predvidevamo poselitev oziroma kakšno drugo uporabo prostora, ki v tem času do sedaj še ni bila izpričana.
V srednji in pozni bronasti dobi je ob zahodnem vznožju griča voda izdolbla novo korito t.i. strugo 3. V zasutjih je bilo veliko arheoloških najdb, med njimi velja izpostaviti žensko figurino. O tem, kako so le-te prišle v strugo, obstaja več teorij. Ker je bil izkop zamejen s potrebami gradnje, ni zajel celotnega poteka struge, ki je prav na predelu, kjer se grič prevesi v ravnino zavila izven območja raziskav. Tako ni jasno, ali je voda izpodjedala breg in s tem poškodovala morebitne ostanke naselbine, za katere predvidevamo, da so ležali na pobočju griča oziroma na njegovem vrhu. Dobra ohranjenost najdb znotraj struge priča o tem, da prenos materiala ni bil dolgotrajen in se ni odvijal na veliki razdalji. Lega, ohranjenost in tudi kronološka sekvenca najdb v koritu struge 3, nakazujejo možnost, da so bile najdbe namerno odložene v vodo, saj je največ najdb ležalo prav na območju požiralnika na dnu korita.
Vodno delovanje je zaznamovalo to področje tudi v času starejše železne dobe. Na ravnici pod gričem sv. Jožefa smo zasledili nov premik vodnega toka in formiranje t.i. struge 2. Razen gradiva, za katerega menimo, da je v novo strugo prišlo z dolbenjem novega korita skozi zasutja stare struge, so v strugi 2 ležale tudi železnodobne najdbe. Med slednjimi velja izpostaviti del fibule, ki morda pripada tipu fibul z oblogo in dobro ohranjeno železno sulično ost, ki kažeta na halštatski čas. Tudi ti dve najdbi se nekoliko razlikujeta od tipičnih najdb, ki bi jih pričakovali v morebitni erodirani naselbini. Tako se vprašanje o razlogih za prisotnost najdb v strugi nadaljuje tudi v tem času.
Poleg najdb iz struge o zadrževanju človeka na tem območju v starejši železni dobi pričajo tudi ostanki ognjišÄa, več vzporednih jarkov ter posamezne jame, odkriti na severnem vznožju griča. Odkritih struktur ne moremo neposredno povezovati z naselbino samo. Ostanki so skromni in zelo neenakomerno razporejeni. Vežejo se zlasti na nekoliko višji in posledično manjkrat poplavljeni del. Razumemo jih kot sledi aktivnosti, ki so se odvijale v kulturni krajini, morda na robu naselbine.
Grič je bil poseljen tudi v rimskem času. Pri terenskih pregledih je bil na severnem pobočju najden ostanek temelja zidu in ruševina s tegulami. Ker detajlne raziskave na tem območju še niso bile izvedene, lahko samo ugibamo, ali gre za manjši objekt, ali morda za del večjega kompleksa.
Ob zahodnem vznožju griča je bil najverjetneje konec 1. ali v 2. stoletju n. š. izkopan raven jarek, v katerega postavljena kamnita struktura, ob njej pa so se na izravnavi ohranili sledovi kolesnic. Funkcije kamnite strukture ne poznamo. Nagibamo se k možnosti, da gre za del ceste, ki se je od glavne ceste Emona – Siscia odcepila proti Stični. Cesta Emona – Siscia je bila dokumentirana pri preteklih izkopavanjih na dveh delih, ob izgradnji avtocestnega priključka in ob gradnji bencinskega servisa (Istenič 2008; Josipović ustno) in je tekla le okoli 200m južneje. Odkriti jarek oziroma struktura sta tekli natanko v smeri proti cesti in bi slednjo presekali pod pravim kotom. Kamnito strukturo bi lahko pripisali grobi podlagi za cesto. Podobno, a z manjšimi kamni, so uporabili tudi za gradnjo glavne ceste Emona – Siscia (Predan 2006, 197-198, BrešÄak 2006, 200-201, Istenič 2008). Podobno groba struktura cestne osnove pa je poznana npr. tudi pri gradnji rimskih cest na pobočju Sermina (Plestenjak et al. 2010). Vendar pa je sama gradnja in zlasti postavitev kamnite strukture v jarek, ki ga je kadarkoli lahko poplavilo, nekoliko nenavaden. Zato dopušÄamo tudi druge možnosti uporabe strukture. Ker je gradnja takšne strukture pomenila velik poseg v prostor in je potrebovala veliko delovne sile, pa lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da je šlo za pomembno, verjetno celo javno (infra)strukturo.
ÄŒas pozne antike je prinesel opustitev vzdrževanja strukture. Jarek so vode uporabile za novo strugo. Ob tem je prišlo do delne erozije jarka ter tudi same strukture. Postopoma pa so vode jarek zasule s sedimenti. Na vznožju griča so bili najdeni ostanki peči oziroma kurišÄ, ki so z radiokarbonsko datacijo datirane v drugo polovico 5. in 6. stoletje. Kar kaže, da se je človek v tem času še zadrževal na tem območju.
Vsrednjem in novem veku je bilo področje uporabljano predvsem za agrarne dejavnosti. O tem pričajo tudi katastri iz 19. stoletja. Na vznožju griča se je občasno še zadrževala voda, zato zemlja ni bila med najkvalitetnejšimi. Vse do konca 20. stoletja na območju griča sv. Jožefa ni bilo večjih posegov. V 1990ih letih pa so na zahodni strani vrha vzpetine zgradili cerkev sv. Jožefa, po kateri je grič dobil tudi ime.