Arheološka dela, ki so eno leto spremljala tretjo etapo obnove Mariborske ceste v Celju, so pokazala pestro arheološko podobo prostora med cerkvijo sv. Maksimiljana in Kidričevo cesto. Izkopavanja so odkrila obsežen kompleks kvalitetne zgodnjerimske sakralne in profane arhitekture ter poznorimsko skeletno grobišče. Iz več razlogov se o opravljenih raziskavah lahko govori v presežnikih in vrhuncu našega dosedanjega arheološkega dela.
Iz geomorfologije tal je razvidno, da sta Voglajna (z vzhoda) in eden od rokavov severnega toka Savinje (z zahoda in juga) oklepala pred poplavami varen hrbet na območju spodnjih Gaberij, v zahodnem delu Cinkarniške ulice. Izkopavanja so segla v zahodni rob hrbta, ki je bil sodeč po posamičnih najdbah na brežini poseljen že v 2. st. pr. n. š. Do ključnih sprememb izrabe prostora je prišlo po prihodu Rimljanov v zadnjih desetletjih pr. n. š. V začetni fazi urbanizacije, katere osnova je bila izgradnja komunikacij, so severni del naselbine s cesto povezali z naselbinskim jedrom ob kolenu južnega toka Savinje. Cesta je korito severnega toka Savinje prešila preko lesenega mostu, ob njej pa so se na obeh bregovih reke odvijale različne dejavnosti, o katerih v najstarejših plasteh pričajo odtisi nosilnih tramov lesenih stavb, ostanki lonÄarskih in metalurških peči ter odpad in jalovina iz njih.
Izjemo predstavlja predel z vodno aktivnimi kotanjami nedaleč od levega brega Savinje, ki so ga keltizirani staroselci izbrali za kultno mesto. V sveti tolmun - gre za eno najpomembnejših odkritij povojne arheologije v Celju - so lokalni prebivalci odlagali daritve še pred prihodom Rimljanov. Vloga posvečenega prostora se je ohranjala še slabo stoletje pod rimsko oblastjo, svetišče pa je postopoma spreminjalo svojo podobo. Leseno ploščad ob svetem tolmunu, poglobljenem v glini, je za časa cesarja Tiberija (14-37) nadomestil tempelj galorimskega tipa z obhodnim stebriščem. Cella (notranji, osrednji del objekta) je v celoti zaobjela nekdanji daritveni bazen. Ob dvigu hodnega nivoja je bil sveti tolmun zasut, kar kaže na spremembo izvajanja obredja. Pretežno leseno stavbo starejšega svetišča je v drugi polovici 1. st. zamenjal zidan tempelj galorimskega, postavljen nekoliko južneje, na samem nabrežju. Zaradi izjemnosti in dobre ohranjenosti ostalin, smo le-tega po zaključku raziskav prestavili iz gradbene jame na nadomestno lokacijo.
Pestra dinamika gradbenih aktivnosti izven posveÄenega prostora v 1. st. se kaže v številnih nasutjih in veÄkratnem dvigu hodnih površin, ki jim z debelimi nasutji sledi tudi nivo cestišÄča. Opazna je tudi sprememba v tehniki gradnje. Prvotne, v celoti lesene objekte so nadomestile stavbe z zidanimi temelji in leseno nadgradnjo, oziroma lesene stavbe na kamnitih blokih. Ohranila se je usmeritev objektov, prilagojena poteku cestišča, ki v južnem delu raziskane površine zalomi, tako, da stavbe niso postavljene v ortogonalnem rastru. Za razliko od začetnega, izrazito obrtniškega značaja tega dela mesta, so depoziti mlajših stavbnih faz vsebovali raznoliko materalno zapuščino, ki dopušča več možnih razlag namembnosti objektov. Izstopajo ostaline zgradbe s skrajnega juga najdišča, ki ima tloris podoben sosednjim stavbam, postavljena pa je na skrajni rob naseljene terase. Gre za grobno parcelo z vhodom z zahoda (s ceste) in dvema zidanima grobnicama. V eni smo odkrili izjemno reprezentančen steklen in keramičen servis iz prve polovice 1. st.
Ob koncu 1. st. je bil ob cesti južno od reke zgrajen večji stavbni sklop z radialno razporeditvijo prostorov. Sočasno se severno od nekdanjega posvečenega prostora razvija kvalitetno grajen stanovanjski kompleks s talnim ogrevanjem, ki je zajel tudi del areala nekdanjega svetišča. Glede na to, da gre za čas, ko se v jedru mesta odvijajo pomembni urbanistični posegi (širitev mesta v ortogonalni mreži, gradnja forumskega kompleksa), je očitno severnemu delu naselbine pripadla nova vloga.
Izrazit upad količine in kvalitete najdb kaže na popolno prenehanje naselitve v času po sredini 2. st.. Najdbe izkazujejo ponoven dvig aktivnosti šele po polovici 3. st., ko prostor dobi pokopališčni značaj. Na dotlej največjem odkritem celejansko grobišče smo izkopali 57 poznorimskih skeletnih grobov iz časa med sredino 3. in začetkom 5. stoletja. Grobovi so vsebovali za ta čas običajne kovinske, steklene in keramične pridatke.
Sledov izrabe prostora iz dolgega obdobja med zatonom rimskega cesarstva in začetki industrializacije Gaberij ob koncu 19. st. v plasteh skoraj ni bilo opaziti. Izjemo predstavlja več faz severne mestne vpadnice, začenši z najstarejšo, ki jo s spremnimi najdbami žal ni bilo moč datirati. Nasledila jo je kvalitetno grajena avstrijska komercialna cesta Dunaj - Trst, dokončana leta 1728, z večjim popravilom ob izgradnji savinjske železnice leta 1891.
Ekipa je bila zaradi obsega izkopavanj večkrat tudi več kot stočlanska in je na tem mestu poimensko ne navajamo (večina sodelavcev je navedenih v poročilu).
