Območje načrtovane izgradnje »Serminske vpadnice« - avtocestnega odcepa za navezavo na skladišča naftnih rezerv v Serminu, oz. II. faza navezave na Luko Koper, leži znotraj večjega dela arheološkega spomenika, ki je vpisano v Register nepremične kulturne dediščine pod evidenčno številko enote 1302 Bertoki - Arheološko najdišče Sermin. Skladno s tem in s številnimi predhodnimi raziskavami, ki so potrdile obstoj ostalin na tem območju, so se junija 2020 začele izvajati arheološke raziskave na V delu vpadnice (faza I.). Trajale so do decembra 2020. Izsledki so pokazali prisotnost arheoloških ostalin od prazgodovine do danes.

Najzgodnejša poselitev Sermina na tem območju sega v čas bronaste dobe. Znotraj raziskovanega predela se pojavljajo številčni odlomki lončenine iz tega časa, ki so ležali v koluvialnih sedimentih in zasipih erozijskih jarkov, zato domnevno izvirajo iz predela nad raziskovanim območjem. In
situ ostanki so redki in zelo razpršeni. Gre za kurišča, posamezne jame za kole (brez pravilnih razporeditev), jarke in druge jame, ki jim ne moremo določiti funkcije. Podobno razpršena je tudi prisotnost najdb iz časa železne dobe. Izstopajo najdba posod in ožganih kosti v enem od erozijskih jarkov (sektor 5c), ki jo povezujemo z grobiščnim kontekstom. Žal gre tudi v tem primeru za najdbo iz erozijskega jarka in izvira iz pobočja nad najdiščem. Omeniti velja tudi obširnejše nasutje lomljencev na JV vznožju griča (sektor 1). Čemu je služilo ni jasno, nedvomno pa gre za namensko izravnavo nad močvirnatim predelom.
Sledila je Rimska poselitev, ki se je najprej pokazala na JV delu najdišča, kjer že v času 1. stol. pr. n. št. pride do večjih posegov v prostor z izgradnjo jarkov in škarp. Morda gre za ostanke prve centuriacije. Konec 1. stol. pr. n. št in začetek 1. stol. n. št. je bila na JZ delu Sermina postavljena vila rustika z zgodnjerimskim grobiščem, ki sta bila odkrita že s preteklimi raziskavami (Tomažinčič in Rupnik 2010; Sagadin 2010; Urek 2011).
Tokrat je bila dokumentirana severna fronta vzhodne grobne parcele. Severno od nje pa še cesta, ki je bila v uporabi od 1. stol. n. št. pa vse do 5. stol. n. št. Teren ob vili je bil delno terasiran. Južno od ceste in vzhodno od gospodarskega objekta so v sredini 3. stoletja znova vzpostavili grobišče; najdeni so bili še 4 žgani grobovi v grobnicah oz. manjših grobnih parcelah.
Na JV delu najdišča sta bila prav tako dokumentirana dva kraka ceste. Prva je tekla v smeri SJ
ob vznožju Sermina (Bertoki – Križišče?). Druga pa prečno v smeri proti vili. Žal je bil stik med njima uničen z modernimi posegi. Prva cesta je nastala v 1. stol. n. št. (morda že konec 1. stol. pr. n. št.), druga pa v 2. stoletju. Obe sta bili v uporabi še najkasneje v 3. stoletju.
V obcestnem jarku prve ceste je bil najden skeletni pokop mlajšega moškega. Gre za nenavadno najdbo skrčenca s pridanim balzamarijem iz 1. oz. začetka 2. stoletja, ki je imel čeljust naknadno premaknjeno. Še en skeleten grob je bil najden v sektorju 2. Tudi tu gre za skeleten pokop v zidani grobnici. Tudi v tem primeru je bila glava naknadno premaknjena in položena med kolena. Slednji je datiran v čas 3. oz. 4 stoletja.
Po opustitvi vile v 5. stol. n. št. prostor dlje časa ni bil intenzivno uporabljan. Vendar pa posamezne škarpe, jarki in jame kažejo, da je verjetno vsaj deloma obdelovan. Vzhodno od rimske vile pa je bila zgrajena cesta, usmerjena SZ-JV.
Vnovična intenzivna uporaba območja je dokumentirana v novem veku (18. stoletje dalje). Nad nekdanjo vilo je bila zgrajena kmetija, ki je na Jožefinski vojaški karti označena z imenom Casa Cerian. Najden je bil južni od obeh zarisanih objektov, ki so ga večkrat prezidali. Sprva je bil namenjen gospodarskim dejavnostim, v 20. stoletju pa je bil preurejen v bivalni objekt. Dvorišče domačije je bilo obzidano s škarpo. Urejen je bil tudi vrt.
Na Franciscejskem katastru je vidna tudi vrisana pot, ki je vodila do objekta. To cesto, tlakovano s peščenjakovimi lomljenci, smo z izkopavanji potrdili. Južno od nje je bil speljan jarek, ki je vodo vodil proti vili in ne, kot bi bilo pričakovati po bregu navzdol.
Osrednji del in vzhodni del raziskovanega predela je bil v tem času uporabljan za kmetijske namene, ker potrjuje tudi Franciscejski kataster. V sektorju 3 so bili dokumentirani ostanki novoveških teras (morda vinogradniških), v sektorju 4 še en krak novoveške ceste in vodni zbiralnik, v sektorju 1 pa škarpe in jarki, ki so služili za odvodnjavo njivskih površin.
V modernem času je predel doživel vnovične večje spremembe z novim trasiranjem pobočja (sektor 3 in 4), kar se odraža v nasipavanju novih sedimentov. V JV delu so bile njive
opremljene s kamnitimi in nato PVC drenažami, na JZ pa so gospodarski objekt dozidali in ga spremenili v bivalnega. Poleg tega smo dokumentirali tudi številne ostanke infrastrukture iz polpretekle dobe (vodovodna in električna napeljava, javna razsvetljava, ceste,…).

OBJAVA: https://ised.gov.si/api/javna/neavtoriziran/arheo/koncno_porocilo/files/28811/download